Veliki Volnik (Monte Lanaro 545m)


Startala sva s parkirišča za avtobusno postajo v Pliskovici (294m) Prečkala sva glavno cesto in se začela spuščati do Kal-a Mlačna (206m). Meni neprijeten začetek, ker pričakujem pot gor in ne dol. Pri kalu (jezerce) nadaljujeva naravnost, lahko bi tudi napisal levo. Po desni poti se bova vračala. Če vam bo kdo rekel, da se pot nadaljuje po ravnem do vznožja hriba, ne drži preveč. Gozdna, makadamska pot se nadaljuje, malo gor in malo dol, valovito, kar nama, kar paše, saj sva še spočita, navdušena in radoznala. Označb, markacije, smernih tabel ni popolnoma nič in če se temu primerno niste že doma pripravili, bo hudič. Več kot pol ure že mine prijazne hoje in še vedno nobenega smerokaza. Prikorakava do križišča, kjer imajo drevesa pribite deščice z imeni. Npr.: črni trn, rdeči bor, itd.Smerne tablice, markacije pa nikjer. Po zdravi kmečki logiki nadaljujeva desno proti hribu in ne levo stran od hriba, saj greva šele gor! Po sto, morda sto petdesetih, metrih prispeva do naslednjega križišča z gozdno cesto. Končno čez cesto, malo v levo zagledava skromno majhno deščico-smerokaz z ne ravno čitljivim napisom-Volnik, Do tukaj je dobrih 45 minut, negotovosti in napetega izkanja pravilne poti. Po še kar shojeni poti nadaljujeva navzgor. Doseževa nekaj strmine in pot se ostro obrne levo in tako cikcak navzgor. Pred vrhom ne desni strani skala s puščico in napisom Volnik. Od te skale do vrha ni več daleč toda prečenje po potlačeni visoki travi, in še vedno mokri zemlji od nedavnega deževja je nevarnost za zdrs večja.Tu se bo kolona večje pohodne skupine zelo raztegnila, ker je pot ozka, zdrsna in na momente kamnita. Kmalu pa sva kljub temu prišla na vrh. Na vrhu (Italija) so postavili res mini stolpiček, ki pa so ga opremili z informacijami, o razgledu, živalih, itd. Vrh je 545 m visok, kar ne predstavlja velike višine toda razgled je neverjetno lep in razkošen na vse štiri strani.Vzemite si čas in naužite se, res lepega razgleda. PD iz Trsta je tu postavilo, ob stolpiču, kamnito obeležje njihovemu članu, ob prezgodnji smrti. Na Italijanski strani je pot veliko bolje označena. Npr.: pot na Volnik oz. po njihovo Monte Lanaro je označena s številko 3 ! Ker je tu oz.nekoliko nižje na našo stran, potekala nekoč meddržavna meja, na zemljevidu ni vrisanih veliko poti. Midva sva planirala krožno pot in tako sva odšla po grebenu, proti zahodu.Spustila sva se do prvega križišča, ki je veliko označeval, samo najine poti ne! Ker pa sva na najini desni strani vseskozi imela za orientir kraj Pliskovico sva tudi izkala desno pot. Oranžen štirikotnik okoli bele sredine je bila, vsaj meni neznana markacija, ki pa je šla v najini željeni smeri. Nenadoma markacije zmanjka, preprosto je ni več ! Med izkanjem nadaljevanje poti se počasi spuščava po še, kar strmem terenu, z nepokošeno potlačeno travo.Iščem levo, desno, nižje, pogledujem nazaj gor, nikjer nobene označbe. Že sem mislil, da sva se izgubila, ko zagledam na drevesu in tudi vnaprej, rdečo oznako lovske poti. Bolje nekaj kot nič, si rečem in začneva slediti rdečim oznakam. Seveda, lovske poti niso primerne za pohodništvo, saj se skrivajo med gosto grmovje in pretaknejo vse skrite kotičke. Med vztrajanjem po lovski poti, se samo nekaj metrov od naju zapodi v beg, kar štiri do pet divjih merjascev in od presenečenja, se tudi prestrašiti nisva mogla temveč enostavno nadaljujeva, še kar naporno lovsko pot. Končno se pot začne počasi spuščati in zavijati v desno. Na poseki, kjer je nekoč tekla meddržavna meja se označbe končajo.Po strmi poseki se spustva in v vznožju naletiva na, kakor se je nato izkazalo, pravo pot. Steza se spušča in je vedno večja in širša, čeprav zelo kamnita in deloma razrita. Ob deževju tu teče voda, ki stezo spira, da ostanejo samo še večji in manjši kamni. Vesela sva, da te poti nisva izbrala za pot navzgor. Na križišču poti zavijeva levo po že širši gozdni poti. Soproga se malo razjezi, ker nisem našel primernejše in lepše poti. Če raziskuješ pač več raskiraš. Malo pa sem bil tudi sam nejevoljen saj sta me začela boleti gležnja od hoje diagonalno in strmo, po travi in kamenju. Spet sva na križišču in spet nobene oznake. Tokrat nadaljujeva ob vznožju in končno prispeva, do kal-a, ter tako zaključiva najino krožno pot, ki je trajala, kar nekaj dalj časa od načrtovanega. Strmina od kal-a do parkiranega avtomobila, mi je sedaj bila skoraj že odveč toda trmasto sem tudi to zmogel. Spet mi ni všeč zaključek gor, ker imam v glavi, da je konec poti, ko pridem dol. Ko se preobujeva in preoblečeva se zapeljeva še v vas, do Rudija, pri katerem sva že enkrat kupila vino. Kozarec domačega terana, več se ne sme,krnisterček v prtljažnik in odpeljeva se domov.

1 komentar

Bojler
5 let nazaj
Ko sem to soboto zjutraj, zapeljal avto iz garaže, me je rahlo poškropil droben dežek in nič več. Debelo sem pogledal, saj je bila vremenska napoved še kar ugodna. Na obvoznici in naprej po avtoceti do Vrhnikemn, sem moral že kar parkrat vključiti brisalce. Nato pa sva od Vrhnike do Postojne in še malo naprej doživela pravi zimski snežni metež. Sneg je močno in na debelo padal. Bila sva pogumna in nisva odnehala. Ko pa sva s primorske avtoceste zavila desno proti Sežani, Trstu in na Kras, sva ponovno doživela presenečenje. V Pliskovici sva parkirala in iztopila v kristalno čistem, sivo-modrem nebu, brez oblačka. Sonce je sijalo in bilo je prijetnih 11 stopinj. Sreča spremlja hrabre sem si mislil!

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
20. februar 2011
fotografij
14

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju