Sveta Trojica nad Pivko


Sveta Trojica 12.03.2011 Šla sva na Kurešček, Pasjo ravan, Topolovec, Volnik, Resevna, Blečji vrh – Kucelj, Amrož pod Krvavcem, Sveto Trojico nad Pivkon in še kam. Skoraj povsod sva hodila sama. Kako to, se sedaj sprašujeva? Vsi zdravniki priporočajo, čim več gibanja v naravi, vsaj za urico ali pa dve pojdite na sprehod. Čim več se ukvarjate s pohodništvom, kolesarjenjem ali plavanjem. Midva pa hodiva sama, sicer po uhojenih poteh, ki jih je le nekdo moral večkrat prehoditi, če ne bi se popolnoma zarasle. Ne pritožujeva se, ker ni gneče ravno obratno toda vseeno, kje so ljudje se sprašujeva? Res je tudi, da so planinska društva tudi društva upokojencev, aktivna skozi celo leto in ljudje se radi prepustijo voditi ter z ne prevelikim finančnim prispevkom, uživajo v organiziranem izletu. Čez prijetno udobje ga ni! V Pivki, poleti peljemo naravnost čez Knežak do Ilirske Bistrice, da se izognemo poletni gneči na cesti. Prav tu na tem križišču sva zavila ostro levo ter na sredini ovinka opazila tablo za Trnje. Če se doma vsaj malo ne pripraviš, kam greš in kje boš vozil ti kasneje tudi Garmin ne bo v veliko pomoč. Do Trnja sva že začutila, da se peljeva, ponovno po neki lepi, odprti in trenutno še zimsko zasanjani dolini. Po asfaltu sva se peljala in pot tudi nadaljevala do konca naselja, kakor naju je cesta sama vodila. Zmanjkalo je asfalta toda makadam, ki je sledil ni slab in če se ne bi preveč kadilo za kolesi avtomobila, bi bila prav prijetna vožnja. Odcep levo za Sveto Trojico bi naju skoraj premamil toda informacije, ki sem jih pridobil na internetu so naju napotile vsaj sto ali malo več metrov naprej. Že kar od daleč sem zagledal smerokaz za Sveto Trojico ter pripisom 1h. Nasproti smerokazu je ob cesti primerno parkirišče in samo upal sem, da ne bo vozilo preveč prekrito s prahom, mimo vozečega prometa. Ni veliko prometa toda, saj že eno samo vozilo dvigne ogromno prahu. Čez cesto sva startala in vesel sem bil, da pot ne gre direktno v strmi klanec temveč se dviguje uvidevno, počasi diagonalno in vedno bolj slikovito. Čez pogorišče, kot nama je dejal domačin, se pot nadaljuje v borov gozd. Ta del bi sam imenoval Tivoli. Ne zato, ker sva v prijetnem gozdu temveč, ker hodiva kot po debeli, mehki preprogi, ki nama ponuja veliko zadovoljstvo. Med vejami dreves, se tu pa tam prikaže najin cilj in smer je jasna ter tako ne potrebujeva markacij, ki pa jih vseeno ni veliko. Pri lepo oblikovani skali v katero je nekdo vklesal božje oko, cerkev in smerne puščice, ki pohodniku prepuščata odločitev, levo ali desno, obe poti se združita na vrhu. Po predhodnih informacijah kreneva čez cesto in naprej v hrib. Nisva izbrala prijaznejše poti. Spet sva naletela na nekaj snega, ravno tam, kjer ga najmanj potrebujeva, ko se pot dvigne, postane strmejša in zaradi snega nama tudi drsi. Strmina, vse do že zelo načetega kamnitega križa na vrhu ne popusti in še dobro, da te strmine ni prav veliko. Druga pot gre bolj okoli riti in je položnejša, bolj varna, razgledna ter seveda tudi daljša. Na vrhu občudujeva obnovljeno cerkev ter razkošen panoramski razgled. Sva nad tisoč metri nadmorske višine in tu vedno piha. V zavetrju cerkve sva našla primeren kotiček in ga izkoristila za počitek ter malico iz nahrbtnika. V daljavi, kakor mi je dopuščala koprenasta oblačnost, sva opazovala Snežnik, bliže sva prepoznala Šilen Tabor ter za njim Nanos, pred njim Pivka in še bližje nama izsušeno Petelinje jezero. V boljših vremenskih razmerij naj bi se od tukaj videlo tudi morje. Vedno bolj je začelo pihati in odločila sva se, da se spustiva nižje, kjer ne bo toliko vetra. Sedaj sva izbrala tisto drugo pot, ki gre res zelo naokoli toda vsaj razgled je boljši in korak varnejši. Med vzponom sva srečala samo dva pohodnika, ki sta se vračala in sedaj, tik pred koncem najine poti, sva srečala domačina, ki sta šele začela pot navzgor. Med naključnim pogovorom izvem, da ima možak časovni rekord, do vrha Svete Trojice. V pičlih dvaintridesetih minutah dospe do vrha. Torej za gor in dol porabi pet do deset minut več kot eno uro. Fantastično in nepojmljivo! Povedal je, da gre vsaj vsak drugi dan gor, ter tako nabira kondicijo, da se poleti lahko sprehaja po Julijcih. Za primerjavo naj zapišem, da sva midva, predvsem zaradi mene, za pot samo navzgor, porabila več kot eno uro. Odločila sva se, da se z avtom odpeljeva še do Petelinjega jezera in se tako preko Slovenske vasi in ne Trnja, vračava domov. Palčje jezero prej presahne kot Petelinje in tudi prej se ob večjem dežju napolni z vodo nama je razložil domačin s časovnim rekordom. Po lepi toda zelo prašni makadamski cesti se zapeljeva precej blizu jezera in parkirava. Peš stopiva do samega jezera, ki ga sedaj ni in opazila sva, da se kolesnice voza ali traktorja nadaljujeta in prečkata dno namišljenega jezera. Kmetje v jezeru tudi kosijo travo, če se pravočasno potrudijo. Vsekakor se bova morala vrniti še enkrat, ko bo kotanja polna vode, da si ogledava jezero. Vso izgubljeno energijo sva nadomestila z domačimi njokami v golažu in telečjo obaro v prijazni gostilni Sušelj, skoraj v centru Pivke, kjer imajo zelo velik in primeren parkirni prostor.

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
14. marec 2011
fotografij
21

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju