STOLPNIK 1012m


STOLP NA STOLPNIKU Iz Wikipedije, proste enciklopedije Konjiška gora je gora v osrednjem delu Bočkega pogorja z najvišjim vrhom Stolpnik (1012 mnm). Konjiška gora je podolgovato pogorje z več vrhovi, ki ustvarja naravno pregrado med Dravinjskimi goricami in Celjsko kotlino. Na zahodni strani meji na dolino Tesnice, na vzhodni strani na potok Žičnica s sotesko Sotensko. Konjiško goro sestavljajo triasni apnenci in dolomiti, na jugovzhodni strani so permske kamnine. Konjiško goro poraščajo bukovi in jelovo-bukovi gozdovi, poselitev in prometnice so segle le na obrobje. Najvišji vrh Konjiške gore ni dobil ime po visokem razglednem stolpu. Brskal sem po internetu ter našel nekaj prav zanimivih razlag.Iz Wikipedije, proste enciklopedije Stilit (tudi stebrni svetnik) je asket iz prvih stoletij krščanstva, ki živi na stebru (grško stylos). Ta precej ekstravagantna vrsta meništva se je pojavila v Siriji v 5. stoletju. Ker je ena od bistvenih sestavin meništva odmik od družbe, so nekateri to storili tako, da so pobegnili v puščavo, nekateri v gore, nekateri pa so za simbolično »goro« vzeli kakšen steber opuščenega poganskega svetišča. Kapitel stebra so si obdali z ograjo, ki je onemogočala padec, saj so nekateri stiliti ostali na svojem stebru neprekinjeno več let. Živeli so izjemno strogo, se postili in posvečali molitvi. Za najnujnejši stik s svetom so uporabljali škripec. Če je tu kakšna povezava z imenom hriba pa nisem uspel odkriti več, kot samo namig. V tem delu Slovenije se še nisva potepala in Konjiška gora s Stolpnikom je tako bila že nekaj časa na čakanju. Z avtoceste Lj. – Mb. sva zavila dol kot,da se peljeva v Celje in takoj na prvem semaforiziranem križišču zavila desno za Vojnik. Pred seboj sva zagledala dva hriba in na desnem, če imate dobre oči, se že vidi vrh razglednega stolpa. Sledi Frankolovo in še naprej, ko na desni strani zagledate tablo z napisom Črešnjica in ji sledite. Peljete se še naprej do kraja Sojek in za njim se pripeljete v kraj Kamna Gora. Za krajevno tablo je kozovček z napisom Stolpnik 1 h in za tablo avtobusna postaja. Točno nasproti sta bila včasih samo dva kontejnerja za smeti toda danes, ko sortiramo smeti jih je veliko več in tako je zmanjkalo parkirnega prostora za več avtomobilov. Pri prijaznem domačinu sva nato izprosila parkirni prostor. Štartala sva v smeri, ki jo nakazuje tabla in to po asfaltu, ki se kar lepo dviguje navzgor. Kmalu sva stopila v gozd in markacija naju je usmerila ostro levo in hitro nato desno po, kar precej zaraslem terenu. Nadaljevala sva mimo ličnega vodohrana in redko kamnita pot se je pričela vse bolj vzdigovati. Ob poti sva videla že zelo veliko čemaža in po mnenju domačinke, je vsaj tri tedne prezgodaj. Del poti, k sreči ne preveč dolg, se strmo vzpne in konča se, kjer domačini kraj imenujejo, Vratca. Uf, kar oddahnil sem se, ko se v nadaljevanju pot popolnoma zravna in se nadaljuje v že, kar dobrodošli, senci dreves. Presenetilo naju je res zelo veliko kronc ali veliki zvončki, kakor jim tudi pravijo. Po prijetnem sprehodu prideva do slabše makadamske ceste in v nadaljevanju do križišča gozdnih cest. Na levi strani zagledava gručo smernih tabel in nadaljujeva v smeri, kot nama jo nakaže tabla z napisom Stolpnik 1/2h. Pot se ponovno, kar strmo vzpenja in kamenje ovira bolj varen korak, kar se še posebej čuti ob poti navzdol. Pot se poravna in malo kasneje, ko med drevjem že opazimo lesen bivak oz. vrh se ponovno, do tja, zmerno dvigne. Še predno sem se povzpel na 25m visok razgledni stolp sem se usedel na klop. Do vrha stolpa je namreč 130 stopnic in 10 širokih ter z vmesno razgledno ploščadjo na višini 12,5 m. Za Zdenko je to predstavljalo nepremostljivo oviro in se je raje odločila za nabiranje čemaža, ki ga je tod naokoli zelo veliko. Sam sem se počasi vzpenjal po zelo dobro vzdrževanem stolpu, ki je bil postavljen leta 1997, torej je star že petnajst let. Z vrha je lep razgled in bil bi še lepši, če bi tako zaželen dež opral in očistil ozračje. Vrečka je bila polna čemaža in jaz sem se naužil lepega razgleda tako, da sva se še po skromni malici /jabolko/ in čaju počasi odpravila nazaj, kar po isti poti, kot sva prišla. Med spustom sem začuden opazil strmejšo pot, kot sem jo doživel med vzponom toda užival sem vmes med prijetnimi sprehodom po ravnejšemu delu poti. Tik pred koncem najine današnje poti sva se še enkrat odločila, da nabereva še nekaj čemaža, ki se nama je zdel zelo lep, mlad, da ga je bilo težko pustiti tam. Čemaž so poznali že Rimljani in mu dajali prednost pred česnom. Že takrat so namreč vedeli, da ima vse, kar imata čebula in česen skupaj, povrhu vsega pa še klorofil. Ohranil se je vse do današnjih dni, saj so ljudje dobro poznali njegove zdravilne učinke in ga sadili (čebulice) v bližini svojih domov. V naravi pa za zasajevanje skrbijo mravlje, ki črna semena raznašajo naokrog. Med vožnjo nazaj proti Ljubljani sva ujela še malo dežja, ki pa ga je bilo žal veliko premalo, saj niti ceste ni dobro zmočil. Z izletom sva bila zelo zadovoljna, saj sva v tej naši majhni deželi spet odkrila nekaj novega in gotovo se bova v te kraje še vrnila tudi zato, ker sva spoznala nekaj izredno simpatičnih in predvsem zelo prijaznih ljudi. Ljubljana ; 25.03.2012 Slavko

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
26. marec 2012
fotografij
31

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju