Preval Lipa - Smolnik 1002m


Preval Lipa – Smolnik 1002m Kdor nima prestarega televizorja in ima diagonala ekrana več kot sto centimetrov se bo strinjal z menoj, da je gledanje športnih prenosov zelo kvalitetno in velik užitek. Prenos s Planice mi posameznega skakalca tako zelo približa, da bi mu lahko stisnil akno na nosu. Vsak trenutek mi posredujejo vse tekoče podatke o tekmovanju, sporočijo mnenja tekmovalcev in še bi lahko našteval prednosti televizijskih prenosov. Vzdušje si ustvarimo v družini, s sosedom ali prijatelji in uživamo v kulinaričnih dobrotah ter domači kapljici in to v mehkih in udobnih copatah. Zaradi izogiba gneči sva se odpravila proti Štajerski. Avtocesto sva zapustila na izvozu za Vransko. Peljala sva skozi Prapreče in Vologa do prevala Lipa 722m visoko. Tu je levo in desno dovolj prostora za parkiranje. Ko sva se preobula in si oprtala nahrbtnika sva začela hoditi po lepi makadamski poti, ki se na začetku ni prehudo vzpenjala. Kako so posamezne poti označene, da ne rečem oskrbovane, je največ odvisno od lokalnega planinskega društva. PD Vransko lahko samo čestitava za odlično označbo poti in na vrhu je poleg vpisne knjige tudi uporaben žig ter blazinica s črnilom. Vreme je bilo megleno, oblačno, malo vetrovno in temperatura samo stopinjo ali dve nad ničlo tako, da z lepim razgledom ne bo nič. Med potjo navzgor sva opazila lep in čvrst teloh. Na križišču poti spet lep smerokaz in nadaljevanje po gozdni makadamski cesti. Ne med potjo navzgor, kakor tudi ne med povratkom, nisva srečala žive duše. V miru in navdušenem pričakovanju, kaj in kako bo na vrhu, sva lepo napredovala. Kmalu pa je bilo udobne hoje konec in gozdna planinska pot se je nadaljevala desno, kar strmo navzgor. Strmina ni popustila do malo širšega kolovoza. Od tu sva nadaljevala po še strmejšem skalnatem grebenu, ki pa ni preveč dolg. Ko se pot po grebenu nekoliko zravna, do vrha ni več daleč. Na mogočni bukvi je skrinjica z že omenjeno vpisno knjigo in žigom ter velikim in razločnim napisom Smolnik 1002m. Z vrha ni razgleda je pa prijetna klopca v senci mladih smrek, ki v poletni vročini nudijo lepo senco. Sence tokrat nisva potrebovala sva pa se na klopci malo odpočila in poiskala, kakšno dobroto v nahrbtniku. Malo sem se tudi sprehodil po vrhu toda razgleda ni z nobene strani. Pa nič sem si rekle in odpravila sva se navzdol. Kmalu po vrhu sem med drevesi videl manjše naselje Vologa in nad njem, v megli in oblakih, cerkev sv.Jošta na sosednem hribu, ter seveda, to zabeležil za prihodnji izlet. Ko sva po grebenu stopila na makadam je bilo nadaljevanje samo še prijeten sprehod po gozdu in v naravi. Ob poti sem zagledal močerada in ga slikal, ter se spraševal, ali ni zanj malo še prezgodaj. Zdenka je nabrala mačice in teloh, sam pa sem med drugim fotografiral tudi natančno izvrtano luknjo v drevesu, delo neznanega živalskega avtorja. Kasneje, ko sva se že peljala v avtu sem ustavil ob travniku in nabrala sva trobentice za čaj. Prvič sem pil čaj iz trobentic in povem vam, da mi ni bil prav nič všeč. Pravijo, da so zdravilni napitki vsi grenki ampak brez dodanega medu ga ne bi mogel popiti. Dan se je že močno prevesil v drugo polovico in čas za kosilo je že zdavnaj minil. V znani gostilni na Trojanah sva si skromno privoščila, golaž z vampi in kepico polente, kar so tu jedli že furmani pred davnimi leti. Z ta mlade pa sva seveda kupila krofe, da se malo posladkajo. Trojanski krof je velik, zelo dober in tudi z marmelado ne skoparijo. Je pa kar pregrešno drag. No, ja, sem pa tja, si ga človek le lahko privošči. To sem zapisal zato, ker so se nekateri moji bralci, navadili na obrok na koncu . 19.03.2011 STEF

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
21. marec 2011
fotografij
19

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju