M O H O R


ŠLI SMO NA MOHOR Kamorkoli greš, tam si. Zanimiv rek in ne vem, kje sem ga našel in kdo je njegov avtor. Nič zato je pa zabaven. Torej smo šli in bili smo na Mohorju. Kako, kje in zakaj pa lepo po vrsti v nadaljevanju. Parkirali smo na Javorniku. Preobuli smo se in oprtali nahrbtnik, ter se prepustili vodenju Metki in Romanu, saj kot domačina najbolj poznata pot. Čez cesto se steza tako močno in hitro vzdigne, da so morali narediti poljske stopnice in ograjo. Pot se tako strmo dviga samo na začetku in ko dosežemo določeno višino je pohod nadvse prijeten in rahlo valovit. Malo gor in malo dol, saj toliko, da ne hodimo že skoraj po ravnem. Tik pod vrhom Špičastega vrha, krenemo v desno in kmalu dospemo do osamljene kmetije Gaber. Ko prečkamo kmečko dvorišče nas pridejo pozdraviti domače kokoši in tudi sam gospodar dvorišča, velik, lep in ponosen petelin. Kmalu za domačijo izginemo v gozdičku, kjer se povzpnemo do lepe gozdne poti, če ne že ceste, ki je primerna za gorske kolesarje. Zanimivo je, da na pohodnih poteh, tudi če je več korenin in kamenja, poleg pohodnikov srečaš nemalo gorskih kolesarjev. Na gozdnih cestah, ki jih zasedajo gorski kolesarji, skoraj ne srečaš pohodnika. Ve se, kdo komu hodi v zelje! Prav tako je pohvalno, da se z primernim obnašanjem, gorski kolesarji, poskušajo dobrikati pohodnikom. Lepo in prav je tako, toda še vedno se pri bližnjem srečanju prvi umakne pohodnik, tudi zato, ker se ustraši dirjajočega kolesarja. Tako pohodnik hodi v strahu, ker nikoli ne ve, kje in kdaj ter od kod se bo nenadoma pojavil kolesar. Nič kaj ni prijetno pohodniku tudi zato, ker ve, da nikoli ne bo bolje oziroma drugače. Zaskrbljenost mine, ko se odpre pogled na Karavanke in Ratitovec. Sredi travnikov je naselje Zabrekve, kjer zavijemo levo. Malo se še vzpnemo do križišča poti. Ker vrh s cerkvijo svetega Mohorja že vidimo, ni več orientacijskih težav in hitro opravimo z manjšim vzponom pred seboj. Pred cerkvijo je hiša, primerna za planinski dom ali kočo. Gorenjska fovšarija je hišo zaprla in o okrepčilu ni govora! Škoda! Smo se pa na južni strani posedli po deskah, ki nadomeščajo klopi in se nastavili soncu. Tudi v nahrbtniku se je našlo kaj za pod zob ter termovka s čajem. Nič se nam ni mudilo, kar sedeli smo na soncu in Metka nas je razvajala z dobrimi domačimi piškoti. Vračali smo se po isti poti ter tik pred zadnjim spustom do parkiranega avtomobila, zavili desno v vas Javornik. Na kmetiji odprtih vrat smo si privoščili osvežujočo pijačo ter polovico suhe klobase s hrenom, ki je lepo božala naš okus. Res dobra klobasa nas je razdražila in komaj smo dočakali teraso pri Rančigajih, kjer smo se prepustili nadvse prepričljivi gostoljubnosti Metke in Romana. Domači »jagermaister«, kifeljčki presenečenja s posvetilom, odlična kavna mojstrovina Romana, kozarec prepričljivo dobrega rdečega vina ter kraljevska domača jabolčna pita iz rok neutrudne Metke so nadvse prepričljivi razlogi, da se, vsaj meni, ni prav nič, nikamor mudilo. Toda prišel je trenutek in odšla sva domov,vesela, da poznava tako dobre in prijazen ljudi, ki so nama naredili tako čudovit dan. Gospodar kmečkega dvorišča Znanilci pomladi 14.03.2009 F E S T

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
01. december 2010
fotografij
28

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju