DEKANI - TINJAN


DEKANI – TINJAN Ko sva se prvič podala na Tinjan, že pred leti, sva najino pot začela v kraju Osp. Tokrat sva se odpeljala do Dekanov in bila presenečena, kako velik je ta kraj. Nekoč, ko smo po stari cesti hiteli na morje niti opazili nismo Dekanov. Peljala sva mimo lepo obnovljenih hiš, domačij in kmetij in se pripeljala do zelo stare Marijine cerkve, nekako v centru tega kraja. Ob otroškem igrišču pred cerkvijo in ob cerkvi pred Mercatorjem so parkirna mesta in tako kot povsod tudi tukaj zasedena. Zagotovljeno parkirno mesto je danes, kot že, kar nekaj časa, zelo velik privilegij in, ko najdeš prosto mesto se tega zelo razveseliš. Prva orientacija je bila modra tablica z napisom Galerija. Mislil sem, da so tako poimenovali razgledno točko med potjo na Tinjan toda to je res galerija umetnika v njegovi hiši. Nisva ga vznemirjala, ter krenila levo, kot nama je kazal pot rdeče-moder srček, ki označuje poti za zdravo srce. Pojavila se je tudi rdeče pobarvana smerna tablica z belim napisom Tinjan, ki pa je bila v nadaljevanju brez napisa. Ko so se končali lepo urejeni vinogradi je pot krenila desno po ravnem terenu. Sledila sva tej poti in sam sem se začel spraševati, kako to, da tako dolgo časa hodiva po ravnem, ko sva vendar šla v hrib. Dočakal sem pričakovano spremembo poti in zavila sva levo, kjer se je pot začela rahlo vzpenjati. Spet me je presenetilo zavlačevanje po grebenu do vrha ne visokega Golega vrha. Prijetno pa me je razveseljeval vse boljši in vse lepši razgled na Koper v zalivu morja. Goli vrh ni prav nič gol toda tu je prijetna mizica in klop, da se človek malo odpočije. Na drugi strani se spustiva do makadamske ceste in skupaj nadaljujemo, mimo posušenega kala proti kraju Kolombar. Za zadnjo hišo v tem kraju nas rdeča puščica usmeri desno po dveh stopničkah v breg. Stezica se uvidevno in počasi diagonalno vzpenja skozi gosto grmičevje, ki sem in tja malo ponagaja s trnjevo vejico na poti. Končno zavije levo in po krajšem vzpončku stopiva na asfaltno cesto po kateri se lahko z avtom pripeljete na Tinjan. Pri kapelci markacije zahtevajo, da krenemo desno po lepo vidni stezici toda midva jo mahneva, kar po asfaltu naprej, ker cilj ni več daleč. Pred cerkvijo sv.Mihaela sedijo na kamnu pod mogočnim drevesu štirje utrujeni pohodniki in strastno grizljajo vsak svojo jabolko. Vsi štirje meljejo grizljaje z odprtimi usti in nepremično strmijo v naju ne zavedajoč se, da tega ni v navodilih lepega obnašanja. Motilo me je zato se obrneva v levo in se jim tako ogneva. Obsedim na kamniti klopci pred imenitno obnovljeno hišo in ji zavidam prekrasen panoramski razgled Koprskega in Tržaškega zaliva. Stopiva po stopničkah do cerkve ter se odločiva spočiti na cerkvenem obzidju spet z lepim razgledom tokrat proti Kraškemu robu in Slavniku. Banana in čaj naju osvežita in po bežnem razgledu Tinjana kreneva proti stezici, ki se spušča v dolino. Tinjan na vrhu je majhen kraj in razveseljuje dejstvo, da svoj rodni kraj, ko so se odpravili s trebuhom za kruhom, sedaj ljudje obnavljajo in si pripravljajo domovanje, ko se bodo vrnili nazaj domov. Na vrhu, ob cerkvi je namesto razglednega stolpa visok stolp/antena po kateri je hrib znan daleč naokoli. Spuščava se po asfaltu in kmalu zavijeva levo na stezico, ki naju v rahlem spustu pripelje do Kolombara, kjer v nadaljevanju zavijeva desno, kot naju usmeri puščica za slap. Po rahlo bolj strmi stezici se spuščava in vsak trenutek pričakujeva, da ugledava in zaslišiva glas potoka. Nič takega ne dočakava in struga je popolnoma suha. Tu ni ne duha ne sluha o kakšno vodi, kaj šele o slapu. Stopiva do ličnega mostička, kjer opaziva manjšo lužico vode in nič več. Vidi se, da je tu tekel potok in, da je slap padal čez mogočno skala toda tudi mah, sedaj popolnoma suh, odpada. Vse bolj verjamem napovedovalcem prihodnosti, ki nam grozijo z uničevalno vojno za pitno vodo. Kmalu za slapom stopiva iz gozdička in se ob vinogradih ter cvetočih češnjah spuščava nazaj v Dekane. Pot nazaj je veliko krajša, ker ne delava velikih ovinkov in je bolj direktna. Kmalu sva pri cerkvi in usedeva se k mizi manjšega lokala ob najboljšem sosedu. Po zaželenem okrepčilu, se odpraviva še na obalo, kjer vabijo na teden školjk klapavice ali pedočov, kot jim pravijo domačini. To pa je že druga zgodba. Ljubljana,31.03.2012 Slavko

2 komentarja

ingipingi
4 leta nazaj
bili ste v mojih krajih-če se po asfaltu spustite nižje pridete do nas-hihihi
Bojler
4 leta nazaj
hihihi - pozdravljeni, kdo ste?, kjer ste? - po katerem asfaltu do vas? sploh pa zakaj?! Ostanite sveži in zdravi! Prijazen pozdrav!

dodaj komentar

če želiš komentirati, se prijavi ali včlani

album

dodan
02. april 2012
fotografij
30

priporoči

Vpiši email prijatelja, kateremu želiš priporočiti album. Sporočilo ni obvezno.
prejemnik
tvoje ime
tvoj email
sporočilo
 
napaka v polju

forum kode

tekstovna povezava na album


slikovna povezava na album

prijava


napaka v polju